Vsi imamo notranjega kritika – kritični um. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Tako notranji kritik pridobi veliko moč in premaga bojevnika v nas!
KAKO SE RAZVIJE NOTRANJI KRITIK?
Notranji kritik se razvije iz najzgodnejših izkušenj v našem življenju. Način, kako danes ravnamo s seboj, kdaj se kritiziramo, kako to počnemo in iz kakšnega razloga, je v veliki meri odvisen od tega, kako so nas obravnavali naši starši. Skozi vse otroštvo so nas učili, katero vedenje je sprejemljivo, katero je nevarno, katero je nemoralno, katero je ljubeče in katero nadležno. To so počeli tako, da so nas objemali in hvalili, kadar smo se vedli ustrezno, in nas kaznovali, kadar so videli, da počnemo kaj nevarnega, neprimernega ali če smo bili nadležni. Ko smo bili otrok, smo razumeli neodobravanje svojih staršev smrtno resno, ker starši otroku pomenijo edini vir telesne oskrbe in duševne nege. Notranji kritik se oblikuje skozi proces ponotranjenja starševskih figur in njihovih čustvenih reakcij, zato smo se s seboj naučili ravnati tako, kot so z nami ravnali naši starši.
Dejstvo je, da ima vsakdo kritičen glas v sebi. Ta notranji samogovor ali interni monolog je naravni del naših komentarjev. Ti komentarji nam pomagajo interpretirati in razumeti svet ter sebe v njem. Pomagajo nam, da se izognemo nevarnosti in bolečini, da poiščemo zadovoljstvo, da izbiramo med različnimi možnostmi in sprejemamo pomembne odločitve. Kritično mišljenje je esencialna sposobnost, ki nam pomaga preživeti!
Vendar kdor uporablja preveč kritičnih sodb o sebi, trpi zaradi nizkega samospoštovanja. Njihov notranji kritik se namesto na vedenje usmerja na kritiko osebnosti in ob vsaki najmanjši napaki zasmehuje, ponižuje, zasramuje in krivi posameznika. Takšen notranji kritik je glasnik nemogoče visokih kriterijev po katerih bi morali živeti. Kadar ne živimo v skladu z njimi, nam govori, da smo neumni, grdi, šibki, sebični.
Obsoja nas za vse, kar nam ne gre od rok, kot bi radi. Primerja nas z drugimi in v nas podpihuje željo, da bi postali takšni kot drugi – boljši, sposobnejši, učinkovitejši, pametnejši, privlačnejši. Patološki kritik pričakuje, da bomo popolni, in nas neprestano opozarja na slabosti in napake, nikoli pa ne omenja naših vrlin, moči, sposobnosti in uspehov. Za patološkega notranjega kritika so značilne absolutne sodbe. Če kritiziramo sami sebe, smo istočasno napadalec in napadeni, kar nam povzroči še dodatno stisko. Tu tiči tudi odgovor na vprašanje, zakaj znamo biti bolj kruti do sebe, kot do drugega. Ko nekdo drug naredi napako, to ne zadeva nas v samo bistvo, ne ogroža naše samopodobe. Če naredimo napako sami, pa je ogrožen nek koncept, ki ga imamo o sebi. “Na primer: Jaz sem dobra mama, uspešna direktorica, altruistična oseba, nezmotljiva itd. In ko naredimo napako, si govorimo stvari kot: “Grozna mama si. Kako si nesposobna, najbolje, da kar odstopiš z mesta direktorice. Sebična si. Ti koza neumna, kako si lahko naredila tako nedopustno napako!?” Včasih si govorimo takšne grozne stvari in se bičamo že za najmanjšo napako. Spomnite se, kaj ste si rekli, ko ste nazadnje razbili krožnik ali na cesti zavili pri napačnem izvozu. Vas je samokritika motivirala ali ste se zaradi nje počutili obupno, poklapano in vas je bilo sram? Kakdar nas je sram, verjamemo, da smo slabi kot oseba, kar deluje precej samodestruktivno. Če občutimo krivdo, nismo slabi mi, ampak je bilo slabo neko naše vedenje, kar nam daje precej več kontrole, da spremenimo vedenje.
KAKO USTAVITI NOTRANJEGA KRITIKA
Notranji kritik se pretvarja, da deluje v vašem najboljšem interesu. Vendar je to velikokrat prevara! Kritiku je treba sneti masko in izpostaviti njegove prikrite motive.
Preverite obsodbe z samoizpraševanjem. Nekaj konkretnih primerov:
- Nikoli ne naredim ničesar prav. – Ali res ničesar? Ali se je že zgodilo, da sem kaj prav naredil? Kaj si dosegel v življenju, to so realne ocene!
- Nikomur ni mar zame. – Ali res nikomur? Kako zagotovo vem, da je to res?
- To mi ne bo nikoli uspelo. – Kolikokrat sem že poskusil? Po čem sklepam, da mi ne bo uspelo?
- Vedno zamujam. – Se je že kdaj zgodilo, da sem prišel točno?
- Vsi mislijo, da sem zguba. – Kdo natančno tako misli? Po čem sklepam da tako mislijo?
Meni najljubši pristop je, da mu dam glas, da govori in govori, jaz ga pa samo opazujem in poslušam in ne vzamem kot resnico o sebi! Ko ne sodeluješ z njim in si odmaknjen od njega mu ne dodajaš energije in utihne. Potem pa vklopim razum in se vprašam kaj od tega je res kar je povedal! V bistvu vstopim v vlogo kriminalista!
Notranji kritik vas drži v šahu z občutki manjvrednosti. V vsakem človeku stoji na prepričanju, da kot posameznik ni vreden nič. Da je kot prazna vreča, ki jo je treba napolniti z uspehi in dosežki. Vendar je to laž, napačno prepričanje, ki izvira iz napačnih vzgojnih prijemov. Dejstvo je, da je vsak človek vreden že sam po sebi. Vsakdo je enkraten in neprecenljiv, pomemben, ne glede na življenjske dosežke in predstave, ki jih ima o sebi.
Ko nas prične notranji kritik trpinčiti zaradi neuspehov in napak, ki smo jih storili, ko začutimo, da smo neustrezni in nevredni, da se primerjamo z drugimi, mu lahko odgovorimo s potrjevanjem svoje vrednosti! Neuspeh ne obstaja, obstaja samo izkušnja, skozi katere se učimo. Vse nam ne more uspeti in ne moremo vedeti kaj je tisto pravo za nas, če si ne dovolimo poizkusiti.
Napišimo stavke, ki nam veliko pomenijo in s katerimi utrjujemo svojo vrednost. Uporabimo jih kot afirmacije.
Na primer:
- Globoko sprejemam in cenim samega sebe.
- Odpuščam si za vse svoje nepopolnosti, ki sem jih storil, jih počnem in jih bom počel v bodoče.
- Samega sebe imam brezpogojno rad.
- Vreden sem, da ljubim in sem ljubljen.
- Rad imam vse dele svojega telesa.
- V življenju delam najbolje kot zmorem in to je dovolj dobro.
- Dovolim si biti srečen.
- Dovolim si ljubiti samega sebe.
- Dovolim si biti ljubljen od ………. (napišite ime osebe: mož/žena/otrok/starši).
- Dovolim si ljubiti ………. (napišite ime osebe).
- Počutim se varen ko zaupam vase in v to kar sem.
P.s. dnevnik, ki vam bo v pomoč pri zapisovanju vaših afirmacij, lahko naročite na tej povezavi.
Čeprav ima lahko notranji kritik destruktiven vpliv na nas, ga potrebujemo. Predstavlja pomemben del naših psihičnih struktur in naša naloga ni, da ga uničimo, ampak da ga postopoma kultiviramo ter iz sovražnika spremenimo v zaveznika, ki nas spremlja in spodbuja na poti osebne rasti in razvoja. To je namreč njegova osnovna naloga! Ko z njim vzpostavimo zavesten kontakt, naredimo prvi korak v tej smeri.
